Da, nekaj groznega. Sploh, če se zgodi nenadoma ali nepričakovano. Ampak nekako ljudje vedno pričakujemo te stvari, čeprav si ne upamo pogledati resnici v oči… in kako preživeti to moro?! Jok. Smiljenje sami sebi. Najprej premlevamo o vseh slabostih zveze in se jezimo na bivšega. Sledijo obvezne govorilne ure z naj-naj prijateljicami in podrobno seciranje preteklega odnosa (tako včasih izveš, da so bile njim stvari prej jasne). In takrat je najboljše, da se polno zaposlimo…sploh ni pomembno s čim, le z njim ne! Saj veste: nova pričeska, kino s kolegom, žurka s prijateljicami, tečaj salse, fitnes (zelooooo pomaga, če začneš bolje skrbeti za svoje telo), nakupovanje za mamo,…. Potem je obdobje, ko se umiriš in sprijazniš. Znaš biti sama cel den brez da stalno misliš nanj. Vrneš se na stara pota. Preživiš. Ni konec sveta. Vse se konča z zavedanjem vseh svojih napak (karkoli mi že kdo reče - za konec zveze sta vedno kriva oba) in pozitivno naravnanostjo na prihodnost. In ja…tudi, ko si popolnoma srečna te še kdaj kakšna malenkost spomni na bivšega…a to ti ne zagreni niti milisekunde (dlje ta misel ne traja) samo nasmeješ se in greš naprej! :)