Zazvoni telefon. Na drugi strani je moja ljubših prijateljic, ki govori tako, da jo komaj razumem. Lovim fragmente besed in si sestavljam zgodbo. Po telefonu je nikakor ne morem pomiriti zato jo obiščem. Vso pot razmišljam kako naj jo potolažim. Skočim v bližnjo trgovino po nekaj dobrega, sladkega in nekaj pregrešno dragega. Skušam ostati mirna in zbrana. Če še sama zapadem v paniko ne bom prav nič koristna. Na hitro jo pokličem in vprašam, če še kaj potrebuje. Ne. Hitim. Prispem, jo za milisekundo razvedrim s prinešenim in nato se vsuje. Poslušam in mirim situacijo. Nikakor ji ne dajem lažnih upanj in se močno trudim, da ne solim pameti 8razen, če me prosi za nasvet). Počasi obnovim njeno pripoved in po delih sestavljava zgodbo. Še vedno je rezultat enak. Žal. Čajček, postelja in čas celijo rane. Jutri jo bom ponovno obiskala in peljala na sprehod, šoping, kosilo, sladico, … nekaj, da jo malce razvedri ali vsaj zaposli. Vem, da ne morem rešiti njene težave lahko pa sem ob njej in verjamem vanjo. Upam, da jo s svojo tolažbo ne zredim ;)

Comments

The M. — 2008-12-16 22:05:55

@Eva… Ups…pa saj sem ti poleti poslala mail..Nisem? Se posipam s pepelom :)

irena — 2008-12-16 10:14:48

me lahko povežeš z Evo in upam, da ti je jasno, da sva v sorodu. komentar na post: zato pa obstajajo prijatelji in prijateljstva.

Eva — 2008-12-15 08:13:27

Naaajs, jst takle slučajno najdem tvoj blog. Ka pa nisi že prej javla tvojga naslova???