Ne, ne. Nič samohvale. Čeprav bi našla kaj za pohvalit ;) A tokrat me muči odločitev. Praviloma se odločam preudarno in hitro. Ob dobrih argumentih sem sposobna tudi pretehtati svojo odločitev. Če me ne mučijo čustva! In tokrat me je doletela odločitev, kjer so čustva želela nemogoče, razum pa je hotel logično rešitev. Vseh.

Nikoli mi ne bo popolnoma jasno zakaj me vsi bližnji smatrajo za odgovorno in razsodno. Ne razumite me napak - zelo rada imam, da je po moje (kot vsaka ženska). So pa odločitve, ki bi jih z veseljem prepustila komu drugemu. Nekaj se je odločiti kakšne barve in razporeditve bo kuhinja. Ali pa kam na dopust. Še raje se odločam kje se bo jedlo. Včasih kaj zgrešim, a popravim naslednjič. ;) In tako mi ostane status “wannabe sveznalice” ;)

Odločitve imam rada. Za spremembe pa potrebujem malo več časa - sploh, če mi niso ravno najbolj všeč. Nikakor pa se ne maram igrati “boga” ali karkoli že odloča o obstoju. Pa sem boginja. In sem sprejela obupno nalogo odločati o življenju. Ok. Odločati moram o klavrnem ŽIVOTARJENJU in koncem. Sama zase vem kaj bi izbrala. Ne morem pa vedeti kaj je pravilno za nekoga drugega. Kje je tista točka, ko veš, da je mučenja dovolj? Kje je meja, ko ne ostane nič boljšega od smrti? In zakaj imam tokrat jaz pravico postaviti mejo in se odločiti za smrt?! Ker sem lastnik. Sovražim ta izraz. Lastnik. Ni grozno, da si ljudje lastimo živali s katerimi sobivamo? Že tako sem glavni krivec za njene napake in frustracije, ker sem bila zelo zahtevna alfa samica ;) V divjini bi jo pustila nekje za seboj, ko ne bi več sledila… z mislijo, da gre nekam na lepše…globoko v gozd. V civilizaciji pa…bom čakala ob mizi. Konec. Njen. :( Najhujša (a od nekdaj pričakovana) plat tega, da sem (bila) boginja!

Comments

Eva — 2011-02-26 21:24:07

Vse jasn :(

Eva — 2011-02-25 20:02:26

WTF? Nč jasn? ! Ka je?!?! Vse ok?