… Rečem, to so torej slavni Emmijini nožni prsti na slavnih Emmijinih nogah s slavno Emmijino velikostjo čevlja 37. Obljubim, samo roko vam bom položil okrog ramen. Samo objem. Samo en poljub. Samo nekaj poljubov, nič več. Čisto nedolžnih poljubov. Emmi, vedeti moram, kakšen vonj imate. Vaš glas imam v ušesu, zdaj potrebujem vaš vonj v nosnicah. Čisto zares, Emmi, pridite k meni. Plačam taksi. Ne, tega nočete. Ni važno, kdo ga bo že plačal. Hochleitnergasse 17, Top 15. Pridite k meni! Ali pa naj jaz pridem k vam? Tudi k vam pridem. Samo enkrat povonjam. Samo enkrat poljubim. Brez seksa. Poročeni ste, žal! Nič seksa, obljubim. Bernhard, obljubim! Samo vašo kožo bi rad povonjal, Emmi. Nočem vedeti, kakšni ste videti. Ne bova prižgala luči. V temi bova. Samo nekaj poljubov, Emmi. Je to kaj slabega? Je to varanje? E-mail? Ali glas? Ali vonj? Ali poljub? Zdaj bi bil rad pri vas. Rad bi bil objet z vami. Samo eno noč preživel z Emmi. Zaprem oči. Ni mi treba vedeti, kakšna je videti. Samo vonjati in poljubljati in čutiti jo moram, čisto blizu. Smejim se od sreče. Je to varanje, Emmi? …

Odlomek iz knjige Daniela Glattauer -ja, Proti severnemu vetru.

Hm…zgornjo knjigo sem prebrala v dveh popoldnevih. Popolnoma po naključju. Ponujena mi je bila že večkrat. Češ, da mi bo kot ne-obsedenki všeč. In moj stalni odgovor, da nimam časa bi me skoraj stal dobre knjige. ;) V resnici sem le vmesna postaja do knjižnice. Nekako “taksist”, ki je bralcem ukradel nekaj ura in še sam prebral zadevico.

Bistvo knjige: prijateljstvo/romanca/ljubezen preko spleta. Kaj in koliko zaupamo človeku, ki ga v resnici ne poznamo. Kako neupravičeno varno se počutimo v tem okolju, da tujcem zaupamo več kot domačim. In o blazni navezanosti na tisk. Tisk v nabiralniku. Tisk, ki pomeni, da je nekdo mislil na nas in nam pisal. Glavna junakinja svojega dopisovalca spozna povsem po naključju. Vemo pa, da je načinov veliko več kot to…pri nas najbolj razširjen je Facebook. Ampak je drugače. Mi smo drugačni. Mi smo generacija “Picture or it Didn’t Happen”(fotka al se pa ni zgodilo).

Sama si ne predstavljam, da bi se tako navezala na fatamorgano. Si pa zelo dobro predstavljam takšno navezanost z nekom, ki ga poznam od prej. Imam zelo dobro prijateljico, (ne grozno) daleč stran, ki ji lahko vse zaupam. Tudi kakšne pikantne podrobnosti o moji osebnosti, ki bi lahko bile moralno oporečne. Ampak jo poznam. Vem kakšna je videti. Vsaj približno…dolgo se že nisva videli. In kadarkoli jo lahko pokličem. Tako, da na nek način razumem to net-prijatelsvo iz knjige.

Kar me bega pa je ljubezenski del. Če je vse skupaj samo tekst na ekranu…je to lahko varanje? Izmenjevanje telesnih tekočin je varanje - ni debata. Kaj pa izmenjava besed? Načeloma nisem ljubosumna (mora bit res dober razlog), ampak če bi bila na mestu moža glavne junakinje… Hm. Jasno je, da lahko imaš rad več ljudi. Torej je povsem mogoče, da tudi ljubiš več ljudi?! No, glede na moje delo - pošiljanje mailov zagotovo ni varanje. “Ljubezenska” navezanost na prejemnika mailov je pa že siva cona. Ali se pa motim?!

Vsekakor moram prebrati še naslednji del knjige ;)