Ne vsakdanje zadeve popolnoma vsakdanje osebe. Včasih pa ravno obratno.

Mraz je. Čas za bundo?

Stekla avtomobila se svetijo. Grrr. Sezona pokrivanja, odkrivanja, guljenja, praskanja in najbolj smrdljivega predgretja se je začela. JupijejNOT!!! Otožen pogled na termometer. Le kje so tiste dvomestne številke. Zdaj bi me veselile že tiste z 1 spredaj :P

Ne bo šlo. Voda za čaj je zavrela. Vsaj nekaj toplega v avtu (poleg sedeža). Da, živim nezdravo. Sedim na toplem usnju, si zlivam krop z okusom po grlu in mečem izpušne pline v zrak, da bi se le odtalila stekla. Avto pa samo srečno prede. Vseeno mu je za mraz. On bi se igral. Šel bi daleč, daleč. Ne pa samo do pisarne. Ne razumem ga. Komaj čakam spet tople prostore.

Jutri bo vse drugače. Ne, ne bom se zbudila v tropskem kraju. ŽAL! Bom pa danes zvečer pokrila avto. In sebe zjutraj oblekla v bundo. Mogoče ne puhovko, a usnjena jaknica ne služi svojemu namenu. Ampak ne nosite še bund. In nočem biti prva. Prav čudno sem včeraj gledala ženske v plaščih sredi sončne Ljubljane… eh, ne bom bunde. Ampak avto bom pa pokrila ;)