Minil je čudovit dan. Vreme kot je bilo napovedano. Bilo si je treba privoščiti popoldanski sprehod (ki se je izkazal za pohod) na Donačko goro. Zelo lepa gora, ki nudi čudovit razgled in veliko izbiro poti do vrha. Midva sva začela malo pred krajem Žetale (natančno obrazloženo na strani hribi.net). Začetek poti je bil zelo sproščujoč - rahel vzpon. Nekaj metrov po cesti, mimo čebelnjaka, na kolovoz, skozi gozd, preko travnikov, mimo osamljene domačije z zvedavim lastnikom in strmo nazaj v gozd. Po približno pol ure sva našla urejen “piknik” kotiček in uživala mir. Še dobro! Sledilo je napenjanje mišic v strm hrib in iskanje varnih korakov. Kljub hitri hoji je resnično trajalo uro in 15 minut do vrha. Tudi tam ni bilo nikogar. Le nekaj kuščarjev se je sončilo. :)

Spustila sva se na drugo stran. Skozi pragozd sva prišla do koče Rudijev dom, kjer so naju postregli s skutino pogačo (s polno zrnatim testom) in jabolčnim zavitkom. Po dobrih 7km vzponov in spustov (predvsem prvih) se je zdel prigrizek odličen. Odločno sva nadaljevala pot po cesti. Ne dolgo. Na hiši je visel napis “IZVIR SOTLE 2,5h” in kazal na vzhod. Aha, to je druga stran gore…tam je avto. Sita in samozavestna sva sledila poti za hišo, skozi gozd in kot srne dirjala po res (pre)ozki stezi. Zabavno. Pot se je razširila pod idilično cerkvico na jasi. Od tam je bilo cel kup poti. Vztrajno sva izbirala pot proti Sotli. Prišla med hiše in na cesto….kmalu sva zagledala že znani panj. Nižje pa avto, ki je skrival ohlajene kose lubenice. Odličen zaključek :D