Vedno se mi je čas preživet v avtu zdel izgubljen čas. Tisti del dneva, ko se pelješ v službo, daleč na sestanek, po opravkih… ko pot sama ni nič posebnega in potovanje ni dogodivščina. “Zabava” me glasba, vsake toliko še kak oster zavoj (to je druga zgodba). Skušala sem poslušati znanstvene podcaste, pa so bili prekratki ali predolgi. Čeprav avto omogoča BT povezavo z mobilnikom se redko spomnim in med vožnjo govorim po telefonu. Kadar vozim, vozim. Da, izgubljen čas.

Ker samo vozim ima čas opazovati. Danes voznico za seboj. Starejši clio. Ženski avto. Zagotovo ga ima vsaj ena vaša prijateljica. Moja najboljša ga ima! Gospodična (nisem žaljiva, bila je mlajša od mene in sebe imam za gospo) je med vožnjo glasno govorila v mobilnik - verjetno je bil vključen zvočnik. Ob tem je še gestikulirala. Si popravljala trepalnice, nanesla deodorant, tudi kremo na obraz, vrat, roke, … seveda je vozila in se mi NI zaletela v zadek. To ji štejem v velik plus. Ji je pa ušlo uporabljanje smernikov, me tolaži, da le ni popolna. Ha! Pa pravijo, da vozniki BMWjev, ne dajejo smernikov. Da je montaža smernikov v BMW najmanj smiselno delo na svetu. Niti ne. Bolj verjetno je, da nekateri enostavno nimajo proste roke za tisti vzvod na levi, ki bi ostalim voznikom nakazal kam gre nenevadno vozeč se avto pred njimi.

Hja. Po 15 minutah sem se je le znebila. Zdaj je verjetno že lepa in urejena na kavici. Izkoristila je ves čas preživet v avtu. Za razliko od mene. Na srečo so me že vsi navajeni - nisem lepa, sem pa uporabna!